Zrnat in praškast material, izdelan z dodajanjem določene količine veziva ognjevzdržnim materialom. Ima visoko fluidnost in je primeren za amorfne ognjevarne materiale, oblikovane z ulivanjem.
V primerjavi z drugimi amorfnimi ognjevarnimi materiali sta vsebnost veziva in vlage višja, pretočnost pa boljša. Zato imajo amorfni ognjevarni materiali širši obseg uporabe, uporabljene materiale in veziva pa je mogoče izbrati glede na pogoje uporabe. Lahko se neposredno vlije v oblogo za uporabo ali pa se lahko izdelajo montažni bloki z metodami vlivanja ali stiskanja.
Kratka zgodovina: Ognjevzdržni ulitki so glavna vrsta amorfnih ognjevzdržnih materialov. Med drugo svetovno vojno so ognjevzdržne litine uporabljali kot nadomestek za nepravilne opeke v kotlih ali opremi za proizvodnjo nafte v Združenih državah. Japonska je začela raziskovati in proizvajati takšne materiale leta 1950. V zgodnjih 1950-ih je Sovjetska zveza začela uporabljati ognjevzdržne betone iz silikatnega cementa. Od leta 1960 je bil razvoj amorfnih ognjevarnih materialov hiter. Do devetdesetih let 20. stoletja je proizvodnja amorfnih ognjevzdržnih materialov v državah, kot so Japonska, Združene države in Nemčija, predstavljala več kot eno tretjino celotne proizvodnje ognjevzdržnih materialov, ognjevzdržni ulitki pa so predstavljali 40 % do 50 % amorfnih ognjevzdržnih materialov. materialov. V zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja je Kitajska začela uporabljati ognjevzdržne betone iz silikatnega cementa, ki so jih takrat imenovali toplotno odporen beton in so se večinoma uporabljali za toplotne strukture pod 700 stopinj (včasih 700-1200 stopinj). Od leta 1965 do 1975 so bili široko uporabljeni kalcijev aluminatni cement in fosfatni ognjevarni betoni, ki so jih takrat imenovali ognjevzdržni beton. Delovna temperatura je bila povišana na 1400-1600 stopinj in v tem obdobju so bile zgrajene proizvodne baze izdelkov. V začetku leta 1976 so bili uvedeni standardi za izdelke. Po letu 1976 se je raznovrstnost izdelkov hitro povečevala, kakovost pa postopoma izboljševala. Sredi-1980 prejšnjega stoletja je Kitajska razvila novo generacijo ognjevzdržnih ulitkov, vključno z ognjevzdržnimi ulitki z nizko vsebnostjo cementa, ultra nizko vsebnostjo cementa in brezcementnimi ognjevzdržnimi ulitki, katerih kakovost je bila blizu mednarodne napredne ravni.
Zmes za ulivanje iz lahkega ognjevzdržnega agregata, prahu, veziva in primesi imenujemo lahka zalivka. Zaradi nizke nasipne gostote in toplotne prevodnosti je lahka ulivka znana tudi kot izolacijska ognjevarna ulivka. Glede na razvrstitev lahko lahke ognjevzdržne ulitke razdelimo v dve kategoriji: pollahke ognjevzdržne ulitke, lahke ognjevzdržne ulitke in ultra lahke ognjevzdržne ulitke glede na njihovo prostorninsko gostoto; Glede na temperaturo uporabe se deli na nizkotemperaturne izolacijske (lahke) ognjevzdržne ulitke, srednjetemperaturne izolacijske (lahke) ognjevarne ulitke in visokotemperaturne izolacijske (lahke) ognjevarne ulitke.
Področje uporabe lahkih izolacijskih kamnov je zelo široko. Pri oblogah peči, toplotne opreme, dimnih kanalov in dimnih oken v industrijskih sektorjih, kot so metalurgija, stroji, petrokemikalije, energetika in gradbeni materiali, se kot izolacijske plasti običajno uporabljajo lahki izolacijski ognjevarni materiali. Toda z izboljšanjem lahkih izolacijskih ognjevzdržnih materialov za ulivanje in napredkom tehnologije priprave je tudi veliko priložnosti, ko se neposredno uporabljajo kot delovne obloge za atmosferske peči. Nizkotemperaturne in srednjetemperaturne lahke ulitke se uporabljajo predvsem kot izolacijske obloge in ne pridejo v neposreden stik z ognjem. In velik del visokotemperaturnih lahkih ulitkov se neposredno uporablja kot delovne obloge, ki ne pridejo v stik s staljenim ali trdnim medijem v peči. Zlasti za uporabo kot delovna obloga v različnih grelnih pečeh in pečeh za toplotno obdelavo lahko močno prihrani porabo energije.
Uvod v lahke ulitke
Jul 02, 2024
Pustite sporočilo
